Feldenkrais vadba v Ljubljani – Bežigrad in Črnuče
Feldenkrais je somatska metoda učenja skozi gibanje, ki pomaga zmanjšati nepotrebne napetosti ter odkriti bolj udobne, učinkovite in lahkotne načine gibanja.
Temelji na nevroplastičnosti – sposobnosti možganov, da se vse življenje učijo, prilagajajo in ustvarjajo nove povezave.
S počasnim, pozornim raziskovanjem gibanja začnemo prepoznavati ustaljene navade ter odkrivati nove možnosti. Tako možganom omogočimo, da se naučijo bolj učinkovitih načinov organizacije gibanja.
Ko se spremeni način, kako se gibamo in uporabljamo sami sebe, lahko postanejo gibanje, drža in vsakodnevne aktivnosti bolj lahkotni, udobni in manj naporni.
Primerna je za ljudi vseh starosti in ne glede na telesno pripravljenost. Posebej koristna je za:
Metodo je razvil dr. Moshe Feldenkrais (1904–1984), ki je bil izjemen znanstvenik, raziskovalec in vizionar – pravi renesančni človek, katerega radovednost ni poznala meja. Bil je doktor fizike, inženir strojništva in elektrotehnike, izumitelj, mojster juda, raziskovalec človeškega razvoja in eden od pionirjev področja, ki ga danes poznamo pod imenom somatika.
Moshe Feldenkrais, cca 1957
© International Feldenkrais® Federation
Njegova življenjska pot je bila vse prej kot običajna. Rodil se je v Slavuti na območju današnje Ukrajine. Pri štirinajstih letih je zaradi naraščajočega antisemitizma in pogromov zapustil dom ter se sam odpravil na polletno potovanje v Palestino, kjer si je sprva kruh služil kot gradbeni delavec in kartograf, potem pa kot inštruktor matematike medtem, ko je tudi sam zaključeval gimnazijo. Bil je izredno vedoželjen in se je veliko izobraževal. V tem času so ga posebej privlačile teme človekovega učenja, avtosugestije in pa borilne veščine (jiu jitsu in samoobramba).
Kasneje ga je pot vodila na študij v Pariz, kjer je pridobil inženirsko izobrazbo s področja strojništva in elektrotehnike, potem pa je na ugledni Sorboni še doktoriral iz fizike. Deloval je v znanstvenem okolju in sodeloval z Nobelovima nagrajencema Frédéricom in Irène Joliot-Curie na znamenitem Radiumskem inštitutu v Parizu, kjer je raziskoval področje jedrske fizike.
Pomemben del njegovega življenja je bil judo. V Parizu je spoznal Jigora Kana, ustanovitelja juda, ki ga je izbral za svojega ambasadorja juda. Pridobil je črni pas, ustanovil prvi judo klub v Franciji in postal ena ključnih oseb pri širjenju juda v Evropi.
Med drugo svetovno vojno se je umaknil v Veliko Britanijo, kjer je kot znanstveni častnik za britansko admiraliteto sodeloval pri razvoju sonarnih sistemov za odkrivanje podmornic. Po vojni je nekaj let živel in delal v Londonu kot izumitelj in svetovalec za industrijo, v začetku petdesetih let pa se je preselil v Izrael, kjer je najprej vodil oddelek za elektroniko v izraelski vojski. Nekaj let pozneje je opustil uspešno znanstveno kariero in se v Tel Avivu povsem posvetil raziskovanju gibanja, učenja in človeškega potenciala. Razvil je Feldenkrais metodo ter začel poučevati posameznike in skupine. V zadnjih petnajstih letih življenja je skozi tri obsežna izobraževanja v ZDA in Izraelu usposobil približno 300 prvih učiteljev Feldenkrais metode, ki so postavili temelje današnji mednarodni skupnosti več tisoč učiteljev po vsem svetu.
Med njegovo bogato zapuščino sodijo stotine lekcij ozaveščanja skozi gib, številni posnetki individualnih lekcij funkcionalne integracije ter izobraževanj za učitelje metode, pa tudi več knjig, ki jih je napisal o judu, gibanju, učenju, zavedanju in človekovem potencialu.
Moshe Feldenkrais je metodo začel razvijati na podlagi lastne izkušnje. Dolga leta ga je omejevala poškodba kolena, ki jo je staknil pri igranju nogometa. Ker mu zdravniki niso znali ponuditi zadovoljive rešitve, je začel raziskovati sam in našel rešitev za svojo težavo. Pri svojem raziskovanju je povezal svoje znanje fizike, izkušnje iz juda ter vse, kar je sam preštudiral na temo anatomije, fiziologije in nevrologije.
Nešteto ur je preživel v počasnem raziskovanju gibanja noge, kolena in celotnega telesa. Zanimalo ga je, kje se pojavi napor, kje omejitev in kako bi lahko gib organiziral drugače. Postopoma je ugotovil, da težava ni le v poškodovanem kolenu, temveč v načinu, kako uporablja sebe kot celoto. Iz teh raziskovanj se je razvila Feldenkrais metoda, ki s pomočjo gibanja in zavedanja omogoča odkrivanje novih, bolj lahkotnih in učinkovitih načinov delovanja.
Feldenkrais je verjel, da se človek lahko uči in spreminja vse življenje. Opazil je, da večina ljudi uporablja le del svojih zmožnosti, ne zaradi pomanjkanja sposobnosti, temveč zaradi navad, ki se skozi leta zasidrajo v načinu gibanja, zaznavanja, mišljenja in čustvovanja. Njegovo delo je bilo usmerjeno v ustvarjanje pogojev za učenje, ki posamezniku omogoča odkrivanje novih možnosti in več svobode pri izbiri, kako bo deloval v svetu.
Osrednja ideja njegovega dela je, da samopodobo tvorijo štiri neločljive dimenzije: mišljenje, zaznavanje, čustvovanje in gibanje. Te niso ločeni sistemi, temveč medsebojno povezani vidiki človekovega delovanja, pri katerih sprememba enega dela vpliva na vse druge.
Ker je gibanje najbolj neposreden in opazen izraz tega sistema, je prav prek njega sprememba pogosto najdostopnejša. Ko se spremeni način gibanja, se lahko spremenijo tudi zaznavanje, mišljenje in čustvovanje.
Feldenkrais je verjel, da trajna sprememba ne nastane s popravljanjem napak ali premagovanjem omejitev z voljo, temveč skozi proces učenja. Že majhne spremembe v tem, kako se gibamo in uporabljamo sami sebe, lahko sčasoma pomembno vplivajo na naše delovanje, počutje in kakovost življenja.
Gibanje je življenje. Življenje je proces.
Izboljšaj kakovost procesa
in izboljšal boš kakovost življenja samega.
– Moshe Feldenkrais
MOTUS VITA, Mojca Krmpotić Wieczorek s.p.
© 2026 Mojca Krmpotić Wieczorek
